
Rdeče preproge so nekoč ponujale trenutke sproščene elegance in modnih presenečenj, danes pa vse pogosteje delujejo kot podaljšek filmskega marketinga. Trend tako imenovanega "metodnega oblačenja", pri katerem zvezdniki z oblačili dobesedno uprizarjajo svoje vloge, briše mejo med slogom in kostumografijo. Je to sploh moda ali zgolj še ena promocijska strategija v boju za pozornost občinstva?
V zadnjih nekaj letih zvezdniki svoje filme oglašujejo v promocijskem stilu, imenovanim tudi "metodno oblačenje".
Hollywoodska elita, navdahnjena z motivi in klišeji iz filmov, se tako na rdeči preprogi pojavlja v opravah, ki delujejo kot hudomušne interne šale, kot denimo stezniki, ki jih avstralska igralka Margot Robbie nosi ob promociji filma Viharni vrh, ter kostumi, ki jasno nakazujejo na "dobro" in "zlo" v dvodelnem filmu Žlehtnoba z Ariano Grande in Cynthio Erivo.
Vse pogosteje so videti manj kot filmske zvezde in bolj kot gostje na zelo dragem kostumskem plesu. Velja dodati, da se nobena zveznica metodnega oblačenja ne loteva tako predano kot Robbie.
V sodelovanju s stilistom Andrewom Mukamalom je za promocijo filmske uspešnice iz leta 2023 prevzela garderobo, navdihnjeno z barbiko, in modne oblikovalce včasih celo zadolžila, da poustvarijo povsem določen Barbie kostum.
Bilo je kičasto in pretirano, a takšna je tudi sama lutka, nas je nežno spomnila režiserka uspešnice Greta Gerwig. Pogled na Robbie v živo rožnatih kostumih s krili, mini oblekah in večernih toaletah pa je natančno zadel ton filma kot lahkotne, skrbno oblikovane popkulturne fantazije.

Kaj naj bi obleke sploh sporočale?
Modna metodologija igralke Robbie se je nadaljevala tudi na rdečih preprogah ob promociji njenega aktualnega filma Viharni vrh režiserke Emerald Fennell.
Pojavlja se v steznikih, napihnjenih rokavih in drobnih starinskih okraskih, ki govorijo o vezi med njo in njenim soigralcem in rojakom Jacobom Elordijem. To deluje precej manj učinkovito kot njeni videzi v slogu barbike.

Deloma zato, ker je film resnejši (domnevno gre za knjižno obarvano romanco) in tudi zato, ker svet romana angleške pisateljice Emily Brontë ni znan po razkošnih oblačilih, za razliko z razsipnim bliščem sveta filma Marie Antoinette iz leta 2006 ali regentsko obarvane Netflixove serije Bridgerton.
Ni povsem jasno, kaj naj bi nam oblačila Margot Robbie sploh sporočala, razen tega, da promovira kostumsko dramo. Za katero obdobje gre, iz oblačil ni razvidno. Ob londonski premieri filma je nosila kreacijo vzhajajoče oblikovalke Dilare Findikoglu, ki je ustvarila obleko, prepleteno s sintetičnimi lasmi, ob drugi pa je nosila eno najgrših Chanelovih oblek v zadnjem času.

Hollywood si obupno prizadeva, da bi občinstvo znova spravil v kinematografe, zato igralcem težko zamerimo njihova prizadevanja za spodbujanje navdušenja, pa naj bo to Timothée Chalamet, ki se je v Las Vegasu povzpel na zabaviščno areno Sphere, preoblikovano v orjaško žogico za namizni tenis, da bi promoviral film Marty Supreme, ali nosil ogaben oranžen kostim znamke Chrome Hearts v poklon svojemu naslovnemu liku.
Chalamet se je povsem prepustil metodnemu oblačenju tudi pri biografskem filmu o ameriškem glasbeniku Bobu Dylanu Popolni neznanec ter poustvarjal zabavno obskurne Dylanove videze, kot je denimo kombinacija kozje bradice in šala s festivala Sundance leta 2003.

Kdo je populariziral metodno oblačenje?
Britanska igralka in pevka Erivo in ameriška pop pevka Grande bi se pri promociji filmov Žlehtnoba lahko zanesli na svojo nenavadno, a ganljivo povezanost, da bi pritegnili gledalce v kino.
Toda njuni usklajeni, očitno simbolični stajlingi (ena je zlobna, druga dobra, in to veste po barvah, ki ju nosita) so pokazali, kako zelo si želita občinstva. Pri filmih Marty Supreme, Bob Dylan: Popolni neznanec in Žlehtnoba se je marketinški obup obrestoval, saj so vsi postali pravi blagajniški hiti.
Trend metodnega oblačenja je sicer populariziral stilist Law Roach, samooklicani arhitekt podobe, ki je vintage modo povzdignil v ultimativni zvezdniški modni adut v času, ko so mu velike modne hiše odklanjale izposojo oblačil.

Roach je mojster pripovedovanja zgodb skozi oblačila, čeprav so njegove modne naracije praviloma bolj subtilne – da je Lindsay Lohan pripravljena, da jo jemljejo resno ali da je Céline Dion morda res velika diva, a ima tudi smisel za humor.
Igralko Zendayo, svojo najbolj znano varovanko, je za premiero filma Dune oblekel v vitnage robotski oklep, za erotični teniški triler Izzivalci pa ji je nadel salonarje, ki so imele na petah tehniške žogice, s čimer je utrdil njeno podobo predane igralke, ki se brez zadržkov vrže v vsako vlogo, pa naj bo to velik hollywoodski spektakel ali nenavaden neodvisni film.

Zdaj je jasno, da je ta modni trik predvsem marketinška poteza, ki deluje manj kot izraz sloga ali mode in bolj kot preprosta kostumografija. Še vedno pa je lahko videti elegantno.
Spomnimo se Chalameta na filmskem festivalu v Palm Springsu januarja, kjer je nosil krojeno obleko francoske modne hiše Givenchy, ki je ustrezala njegovemu značaju in modi sredine prejšnjega stoletja, in si je med ljubitelji moške mode pridobila kultni status. Tak videz namiguje, kam bi se slog lahko razvijal v prihodnje – v bolj niansiran, poglobljen dialog.
V večini primerov pa je metodno oblačenje že videti zastarelo, a na srečo vstopamo v obdobje, ki je manj zaznamovano s performativnim oblačenjem in bolj z dostojanstvenim slogom. Igralke, ki delujejo bolj v duhu časa, so Ayo Edebiri, Teyana Taylor in Jennifer Lawrence.

Te hollywoodske zvezdnice premiero filma ali podelitev nagrad razumejo manj kot priložnost za ustvarjanje šokantnega videza in bolj kot prostor za uveljavljanje lastne umetniškosti in izvirnosti.
Ob tem je sicer težko ne pomisliti na sproščene, rahlo razuzdane rdeče preproge devetdesetih, ko je lahko Julia Roberts po zlati globus prišla v preveliki moški obleki, Sharon Stone pa zatlačila srajco znamke Gap v nabrano satenasto krilo in pristala na seznamu najbolje oblečenih.
A v igri (ali bolje rečeno na preprogi) je danes preveč denarja, da bi se zvezde lahko vrnile k takšni svobodi. Tudi metodno oblačenje je pogosto posledica visokovrednih pogodb z modnimi hišami, ki so v vitkejših časih za industrijo zabave nujne. Preveč igralcev smo hvalili za oblačila, ki so preprosto grda. Si res ne zaslužimo tudi nekaj lepote?
**Avtorica: Rachel Tashjian/CNN
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje